Silo

Sranje.

…RESNICO, OBRNI SKLEDO NA GLAVO

POJDI NA TRŽNICO ZAŽGI

Hej. Končno grem domov. Samo pogledat sem te prišla.

- Danes je bil velik dan. - Ja.

- Je vse v redu? - Ja.

Na svetu si se dobro odrezala. To je začetek nečesa posebnega.

Dim vonjam.

Juha mi ni bila všeč, pa sem si pogrela pico.

- Dobro. No… Lahko noč. - Lahko noč.

Samo sporočilo ne vzbuja skrbi.

Skrb vzbuja njena odločitev, da ti laže o njem.

Zdravilo lahko izbriše zgolj preteklost,

toda če novi zgodbi ne zaupa,

imava drugačen problem.

Camille, si pripovedovalka, ki ji mora zaupati.

Ne razumem, zakaj traja tako dolgo.

Rekel si mesec, največ dva.

Imamo 352 let podatkov.

To dokazuje, da je protokol učinkovit.

Večinoma. Kadar je pravilno izvršen.

Šest silosov se je uspešno ponastavilo, pred 140 leti tudi vaš.

V tem času smo obdelali več posameznikov.

Vidim tvoje nezadovoljstvo.

Večinoma je bil protokol učinkovit, toda bile so tudi izjeme.

Neprilagojenci, kot je Juliette Nichols. Potrebovali so daljše zdravljenje.

- Camille, delaš z neprilagojenko. - Zelo mi je odleglo.

Njene sanje kažejo, da je del spomina o vrnitvi ostal v nezavednem.

Še dva tedna ji dajaj zdravila.

Poostri varnost in si jo še bolj prizadevaj

prepričati, da si njena najbolj zaupanja vredna zaveznica.

45 km iz Cartersvilla.

Bogovski sončni zahod nad goro Pine.

Imeli smo konje, race in koze.

Dva buldoga.

Najhujši zverini na svetu.

Ko sva izstopila iz avtobusa, sta naju vsakič nagnala v hišo.

Ko sem ti rekel, da sem postal maskota Buldogov, ekipe Univerze v Georgii…

- Pozabi. - Kaj je?

Tako močno si se smejala,

da si se polulala.

Ne zdim se preveč prijazna sestra.

Mami je bilo ime Grace.

Očetu pa…

William.

Prosim, sem…

Donald, žal mi je, samo ne vem, kaj naj rečem.

Ne.

Ne opravičuj se. Jaz se moram.

Fak.

Ste v redu?

Navadno ne preklinjam neživih stvari.

Najslabše tarče za bes so.

Poleg tega je ta naprava to že dolgo prosila.

Dobri so. Ne skrbite zaradi tega.

Je vse v redu?

Ja. Moja sestra je tukaj.

No, njeno telo.

Zadnjih trideset let sva govorila vsak dan,

zdaj pa me gleda, kot da sem voznik Uberja.

Daniel ste. Pričakovali smo vas. Victor Crnkovich.

Charlottin zdravnik.

- Zdravo. - Zdravo.

Pozdravljeni. Žal se vas ne spomni zaradi mene.

PO KNJIŽNI ZBIRKI HUGHA HOWEYJA

Zdravilo

je kot dvižni most med njo in njenim spominom.

Varnostno vrzel med zgoraj in spodaj.

Če je most predolgo dvignjen, postane to trajno in spomin se ne vrne več.

Ko bo močnejša, bomo zdravljenje prekinili,

spustili most, ga prečkali in izbrali,

katere spomine vrniti, katerih pa ne.

Že pri dvižnem mostu ste nehali poslušati.

Ne.

Kaj pa vem. Ja.

Danes nisem načrtoval takega pogovora.

Kako vrnete spomine, ko se dvižni most spusti?

- Znova in znova ji ponavljamo zgodbo. - Njeno zgodbo?

V redu.

Zakaj svet upravljajo ljudje in ne opice?

Ne vem. Zaradi oprijemalnega palca.

Boljše motorike.

- Večjih možganov. Manjše poraščenosti. - Poskusiva drugače. Kaj počnete ves dan?

Zdaj? Kličem neznance in jih moledujem za denar.

Tako je. Ljudem pripovedujete zgodbo.

Nabor podatkov ovijete v smisel.

To počnemo, to smo. Zgodbarji, ustvarjalci pomena.

To je naša edina nadmoč. Vi, jaz, Charlotte…

Smo le zbirka zgodb, ki si jih pripovedujemo.

Spomin je naša notranja biografija.

Podatki, ki smo jih osmislili, da nam povedo, kdo smo.

Zdravila so Charlottino knjigo izbrisala.

Ja? Kot sem rekel, nehali ji bomo dajati zdravila in spomin za spominom

- jo bo znova napolnil z njeno zgodbo. - Spomin za spominom?

Tako je. Ljubeča sestra,

sijajna vojaška pilotka.

Celo spomin na nalogo v Iranu. Le da imate izbiro.

Daniel, ni vam je treba obremeniti z vso resnico.

S travmo o usodi njene eskadrilje. To lahko izpustite.

Če bi se ji zlagal… Bi mi verjela?

- Zakaj bi ji lagali? - Ni vedno imela dobrega mnenja o meni.

No, lahko bi vsadili laž.

To bi zahtevalo veliko časa in truda.

Pravi spomini se prižgejo hitreje, ker so že tam, le vidi jih ne.

Za oživitev starih spominov boste potrebovali artefakte.

Predmete iz njenega življenja, otroštva.

Spomini so v telesu, ne le v možganih.

So v vonjih preteklosti in pomenih,

ki smo jih v otroštvu dajali stvarem.

So bližnjice za zagon nevralnih poti.

V otroštvu so nama umrli starši.

Preselila sva se k teti. Iz otroštva imava bolj malo.

Žal mi je, toda med enicami in ničlami je še nekaj.

Niso samo nevroni in nevriti, še nekaj je.

Nekaj skrivnostnega, kot je…

Duša.

Nihče je ne nadzoruje. Ne jaz ne kdo drug.

Včasih, morda v desetini primerov, to ne deluje.

Vendar se dobro odziva, zato lahko upate.

Prav? Dobro.

PAKT

Šef, oprostite, ampak tu je neka ženska.

Prijavila je pogrešano osebo. Na vsak način vas hoče videti.

Ni navadna prijava.

- Kako je ime pogrešani osebi? - Orla Kent.

Moja sestra je.

Vajenka vodje Dobave?

Včeraj sem jo videl na svetu Silosa. Govorila sva.

- Izginila je? - Po službi vedno pride k meni.

- Sinoči pa ni prišla. - Mogoče je šla domov spat.

Ne, sporočila bi mi.

Moji starši so stari. Skrbi jih. Tako smo dogovorjeni.

Od otroštva. Nobenih nepojasnjenih odsotnosti, da jih ne skrbi.

Vem, da imate ogromno dela

s pomembnejšimi stvarmi, ampak nekaj je narobe.

To nagonsko vem.

Staršem sem se zlagala, da je Orla sinoči prespala pri meni.

Danes jim ne morem več.

Prav.

Prav.

NEPOSREDNO SPOROČILO ZA CARLO MCLAIN V DOBAVI

Hvala.

IŠČE SE ORLA KENT. SESTRI SE MORA JAVITI.

Kot iz Frankensteina.

- Crnkovich? - Ne, jaz.

Hoče, da se z nakupovalnim vozičkom odpravim v njene možgane,

izberem dele in znova sestavim njeno dušo.

No…

Vsota svojih spominov smo, kajne?

Pa že.

Če ti je prav, bi jo šla obiskat.

Ranjenemu veteranu še nisem prinesla sladkarij in revij. Vsaj to lahko naredim.

Seveda.

Daniel.

- Hej. - Helen.

- Živjo. - Živjo.

- Poznaš Anno Thurman? - Helen Drew.

Uradno ne.

Vsi pravijo, da so govori vaše mame brezhibni, odkar ste zraven, zato…

- S Helen sva bila po naključju na zmenku. - Ne na zmenku.

Bila sem v tvojem uradu in izvedela za sestro.

- Žal mi je. - Hvala.

- Je na kliniki Walterja Reeda? - Ne, na kliniki Heidi Stensen.

Nekdo je uporabil močne zveze.

Vojaška pilotka nima tolikšnih prihrankov.

Dr. Crnkovich vojne veterane že dolgo zdravi brezplačno.

Verjetno res. Ja.

Prve poskuse je izvajal na zapornikih

v državah, preveč zadolženih, da bi nas lahko zavrnile.

Druge na vojaških nabornikih, ki ne odločajo o svojem zdravljenju.

Obojim je popolnoma izbrisal spomin.

Travmatiziranim veteranom je omogočil pozabiti strahote z bojišča.

Kriminalcem pa, da so kriminalci. Postali so koristni člani družbe.

Toda on odloča, česa se ljudje spomnijo in česa ne.

Te to ne skrbi?

Nekoliko bolj zapleteno je. In gre za mojo sestro.

Odkar je postala vojaška pilotka, me skrbi vse.

Je cinično reči, da na ranjenih veteranih preverja svoje teorije?

- Helen. - Victor je izgubil ženo

in otroka v nesreči, ko je zaspal za volanom.

Zelo travmatiziran je, bi rekla.

- Adijo. In pozdravi Charlotte. - Veš, da.

Dobil si se z novinarko in mislil, da si na zmenku?

- Pri politikih in novinarjih je vse tran… - Transakcija, vem.

- No… - Te je zamotila?

Čedna je in obvlada svoje delo.

Čeprav pri ušivem delodajalcu.

- Ne dela za Post ? - Že eno leto ne. Poredna je bila.

Zdaj je pri nekem spletnem tabloidu.

Še vedno pa je novinarka. Dobila je, kar je hotela, ti pa nič.

Kaj je dobila?

Povedal si, kje zdravijo Charlotte.

In to zastonj.

PRVI SESTANEK SVETA OPOLDNE… …MENZA V SREDNJIH NIVOJIH

Rekla je, da vzemi vso škatlo.

Za srečo.

Prav?

"Hotela si resnico. Resnica je, da te imam rada.

Brez skrbi, v Dobavi so dobri."

Županja?