Luca

Poslušaj, Tommaso, res morava loviti ribe blizu otoka?

Preveč te skrbi.

Kaj pa vem. Kaj, če stare zgodbe držijo?

Daj no, Giacomo. Res verjameš v morske pošasti?

V teh vodah so videli že preveč čudnih stvari.

To so samo zgodbice.

Izmišljotine, da se ne bi približevali dobremu kraju za ribolov.

-Ampak, Tommaso... -Dobro sva.

Tako je že bolje.

Kaj je to?

Zgrešil si. Greva, preden se vrne po naju.

Sem ti rekel, da obstajajo.

Kakšna pošast!

Grozljiva!

Ribe so pobegnile! Ribe so pobegnile!

Ne, ne, ne!

Mami me bo ubila!

Caterina!

Počakaj!

Dobro jutro, g. Branzino. In opravičujem se.

Kako je ga. Branzino?

Živjo, Luka.

Oprostite, gospa. Ste mogoče...

Ja.

Giuseppe, pridi nazaj!

Bi rad pobegnil kot tvoj kolega Enrico?

Naj ti nekaj povem. On je mrtev ali pa...

Je nekje tam zunaj. In si ogleduje svet.

Ampak najbrž je mrtev.

V redu, zdaj so vse.

Monalisa, zakaj se smejiš?

Je še kdo drug notri?

Giuseppe.

O čem sva pravkar govorila?

Joj, Giuseppe.

Dobro. Gremo.

-Živjo. -Dobro jutro.

-Živjo, ga. Aragosta. -Hej, Luka!

-Dobro jutro! -Jutro!

LUKA

V redu. Zrak je čist.

Povejte, če kaj potrebujete.

Kdor koli?

Ne? V redu.

Giuseppe...

Kopenske pošasti! Vsi pod skalo!

Luka!

Kosilo je pripravljeno!

Takoj pridem!

Pridite, nazaj moramo.

Dve minuti zamujaš. Je prišel čoln?

-Si se skril? -Ja, mami.

Če te slučajno opazijo...

Misliš, da prihajajo sklepat prijateljstva?

-Ne. -In na klepet?

-Ne mislim tako. -Ne. Prišli so morit.

-Rada bi samo, da veš. -Hvala, mami.

Ko sem bila majhna, več tednov skupaj nismo videli čolna.

In da boš vedel, niso imeli motorjev.

Bila je samo potna kopenska pošast z veslom.

-Živjo, babi. -Živjo, Mehurček.

-Živjo, oči. -Luka!

Poglej Ščipalko. Levi se.

Čudovito je.

To je res prava razstavna rakovica.

Lepo.

-Ne glej je v oči! -Oprosti.

Ampak ne opravičuj se. Zazna šibkost.

Pridi jest, Luka. Pridi.

Letos moramo na razstavi rakovic premagati Branzinove.

Vsi mislijo, da je Bianca Branzino res super s svojimi nagrajenimi rakovicami

in neverjetnim oponašanjem delfina. Prosim vas!

To res vsi znajo.

A ne?

Ne vem, zakaj se delfini sploh tako oglašajo.

Zakaj preprosto ne govorijo?

Luka. O čem razmišljaš?

Spraševal sem se...

Od kod pridejo čolni?

Iz mesta kopenskih pošasti. Tik nad gladino.

Tam sem enkrat nekoga premagala v kartah.

Mami! Kaj počneš?

Dovolj je star, da to izve.

Si šla na površje in se spremenila?

Ne! Ne! Konec! Zaključi!

Samo radoveden sem bil.

Res? No, radovedno ribo ujamejo.

O površju ne govorimo, o njem ne razmišljamo in ne tuhtamo,

tudi približujemo se mu ne! Razumeš?

Ja, mami.

Vzemi. Zdaj pa nazaj na delo.

Hej.

Poglej me v oči.

Veš, da te imam rada, ne?

Vem, mami.

Malo naju skrbi zanj, ne?

Ne, hvala. Sit sem.

Bu!

Je že v redu. Nisem človek.

Hvala bogu.

Primi to.

Živiš tu blizu?

Tu spodaj? Ne, ne. Samo po svoje stvari sem prišel.

Hej! Počakaj, to je moje!

Gospod, pozabili ste harpuno in...

Saj res. Hvala.

Kaj? Kaj počneš?

Ne, ne!

O ne!

Na pomoč!

Prvič?

Seveda! Priden fant sem!

Hej, pomiri se.

Dihaj.

No? A ni super?

Ne! Slabo je, jaz pa ne bi smel biti tukaj.

Na svidenje.

Hvala.

Nasvidenje. Spet.

Babi...

Si res šla na...

V redu, družba. To je Smuca.

Ja. Zdaj je on glavni. Jasno?

To je bilo pa težko gledati.

Vzemi.

Pridi.

Počakaj. Zdi se mi, da je še vedno tam.

Ja, temu se reče fantomski rep. Saj se boš navadil.

Ja, hoja.

Ne skrbi, srečo imaš. Tako rekoč sem jo izumil.

Za začetek vse stvari zloži drugo na drugo.

Kot kup kamenja.

Super! Hočem reči, v redu, ni važno.

Hoja je podobna plavanju. Ampak brez plavuti. Ali repa.

In tudi vode ni. Drugače pa je povsem enako.

Poskusi.

To ni prav. Poskusi še enkrat.

Poskusi voditi z glavo. Ne, več trebuha.

Zdaj samo ležiš na tleh. Poskusi takole.

Naredi korak, ne da bi sploh razmišljal o tem.

Ne, ne razmišljaj o tem.

Ne vem, kako ne misliti na nekaj.

V redu, prav. Poglej.

Stopala usmeri tja, kamor želiš iti. V redu?

Potem pa se ujemi, preden padeš.

Ja, tako je prav.

Dobro. Dobro.

-Ja. Ja! -Uspeva mi!

Ni slabo, mali. Alberto Scorfano.

Luka Paguro.

To je človeška zadeva. Strokovnjak sem za to.

Kaj pa pomeni?

Tisto, kar si pravkar rekel?

Pridi. Še več stvari ti bom pokazal.

Pri biserni matici!

Tukaj živiš?

Ja. Z očetom.

Ni veliko tukaj, zato lahko počnem, kar hočem.

Pa ni nevarno?

Ja, to je najbolje! Vse dobre stvari so nad gladino.

Kaj še?

Zrak!

Težnost! Ki ji rečemo tudi padanje.

Nebo. Oblaki. Sonce.

Ne glej vanj. Hecam se. Moraš pogledati vanj.

Potem so tu še človeške reči.

Kot vidiš, jih že dolgo zbiram,

zato me vprašaj kar koli.

Ja. To je čarobna naprava s pojočo žensko.

Žal je pokvarjena.

Popravil si jo!

Vespa je svoboda

Kaj je pa to?

Najboljša stvar, kar so jih ljudje naredili.

Vespa.

Sedeš nanjo in odpelje te, kamor koli hočeš iti.

Na vsem širnem svetu!

"Vespa je svoboda."

Ja!

Precej kul, ne?

Ja.

Jo boš izdelal? Mislim, da imaš vse dele.

Res imam dele.

Izdelal jo bom! Boš pomagal?

Jaz? Ja! Počakaj. Ne, ne morem.

-Domov moram. -Takoj zdaj?

Ja, če bi starši izvedeli, da sem bil tu zgoraj...

Bi bilo slabo. Zato hvala, ampak...

Adijo. Za vedno.

V redu, ampak zdaj moram res iti.

V redu. Adijo.

Resno, zdaj pa moram iti. Takoj zdaj.

V redu. Se vidiva.

-Še boljša je kot na sliki. -Ja, res je.

Iti moram.

Se vidiva jutri!

Luka! Kje si pa bil?

Ne omenjaj površja. Ne omenjaj površja.

Na površju.

Kaj si rekel?